• Občina Vrhnika
• Občinska uprava
• Občinski svet
• Nadzorni odbor
• Krajevne skupnosti
• Javni zavodi in ustanove
• Društva
• Gospodarstvo
• Informacije jav. značaja
• Naš časopis
• Predpisi
• Razpisi, natečaji, naročila in namere
• Vloge in obrazci
• Dokumenti v javni obravnavi
• Lokalno
• Projekti
• Prostorski akti v pripravi

NOVICE

Brezplačno gledališče: Hrepenenje … to je hrepenenje, Dioniz!

Režija: Katja Predan in Jakob Mišič Jančar

Igrajo: Tinkara Stonič, Eva Brank, Nika Rupnik, Hana Gombač, Nika Potočnik Mavsar, Rok Zajc, Bor Kolar Bačnik, Erik Contreras Mencinger, Tina Šajn, Erik Tomori, Tim Vivoda, Dušan Habič, Soraja Sekavčnik, Nina Zidarič, Zala Klinar

Izbor besedil: Tara Ferbežar Felgner

Mentorica: Alenka Ocvirk Zelič

»Kar me je veselilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo. Knjiga, ki mi jo je priporočil učitelj, je izgubila takoj vsako veljavo; bral sem jo, če sem jo brati moral; kajti že je dišala po plesnobi.« Tako Cankar piše v svoji črtici iz Mojega življenja.

Gledališka predstava Hrepenenje … To je hrepenenje, Dioniz! ob 100. obletnici Cankarjeve smrti je nastala prav v želji, da bi Cankar ne bil le precej omejen in obvezen (in zato včasih neprijeten in odbijajoč) del učnega načrta, ampak predvsem izjemno raznolik, rahločuten, družbeno kritičen in aktualen. Širina, ki jo avtor premore, je bila glavno vodilo pri snovanju predstave. Pri izbiri besedil pa smo se osredotočili na motiv hrepenenja, ki je nekako skupen vsem Cankarjevim delom.

Predstavo začnemo z odlomkom iz črtice Vrzdenec, ki v ospredje postavi lepo, sanjsko podobo, hrepenenje po domu, miru, sidrišču.

V izseku iz romana Na klancu vidimo Francko, ko teče za vozom, hrepeni po lepšem življenju, družba pa je neusmiljena in jo izloči. Cankar zapiše: »… vsi, romarji in romarice, so gledali nazaj na tisto smešno in zaprašeno punco iz cunj, ki se je pomikala za vozom. Voznik je gnal.«

Kurent, glavna oseba druge slike, hrepeni po ljubezni, po sprejetosti, želi si pripadati in zato proda svojo dušo. V zameno dobi gosli, čudežne gosli, igra nanje in ljudje ga vzljubijo. Le kaj vse bi naredili, da bi izpolnili hrepenenje?

V odlomku iz drame Lepa Vida hrepenenje doseže višek, Vida razmišlja: »Paradiž ni moj dom, pot je moj dom … Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo …« Izpostavljeno je sprijaznjenje s hrepenenjem.

V nadaljevanju, v četrti podobi, v odlomku iz dela Hlapec Jernej in njegova pravica pa sprijaznjenje zanikamo. Kajti Jernej hrepeni po pravici, v ospredju je boj med posameznikom  družbo, pri tem je posameznik izločen iz družbe, družba pa je apatična, ignorantska, hladna.

V zadnji sliki se vrnemo k sanjski podobi, črtica Ada vpelje nekoliko nenavaden motiv ljubezni.

Žanina Mirčevska v intervjuju s Patricijo Maličev o Cankarju pove: »Hkrati je (Cankar) mojster jezika. /…/ V vsaki besedi je čutiti, da je hrepenel.« V predstavi smo želeli poudariti predvsem to moč Cankarjevega jezika, besedo, ritem, zvočnost, zato smo izbrali minimalistični pristop v igri. Besedo smo poskušali podkrepiti s skoraj mehaničnimi, avtomatičnimi gibi, koreografiranimi premiki po odru in ustvariti podobe, sanjske slike iz Cankarjevih del.                                                                                

Tara Ferbežar Felgner

Vljudno vabljeni, ljubitelji Cankarjeve besede!

Vstop je prost.

Gimnazija Vič Ljubljana

ARHIV