Kulturna dediščina

Ob glavni cesti v središču mesta stoji spomenik, posvečen največjemu slovenskemu pisatelju, dramatiku in pesniku Ivanu Cankarju (10.5.1876-11.12.1918). Pisateljevo podobo v bronu je leta 1930 izdelal kipar Ivo Jurkovič.


Pri Črnem orlu se je imenoval dvonadstropni hotel, ki ga je leta 1850 zgradil veleposestnik Jožef Kotnik. V pritličju sta bili gostilna in kavarna, v prvem nadstropju pa čitalnica, ki jo je soustanovil Cankarjev oče. Leta 1990 so pri obnovi stavbe opravili tudi arheološke raziskave, ki so odkrile keramične najdbe iz 13. in 15. stoletja.


Lavrenčičeva hiša - Stara pošta je ena najstarejših in najpomembnejših stavb na Vrhniki. Stoji na bregu Ljubljanice, kjer je bilo nekoč potniško pristanišče. Po nekaterih domnevah je bila stavba zgrajena v 15. stoletju. V Valvasorjevem času je imela nadstropje več kot danes in je v resnici nastala z združitvijo dveh hiš. V njej so bili nekdaj mitnica, pošta in gostišče, v katerem je leta 1728 prenočil cesar Karel VI. Leta 1809 so ob prenovi hiše eno nadstropje odstranili. Danes je stavba last Industrije usnja Vrhnika, ki jo je pred leti obnovila, v njej pa je Center mode IUV.


“Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.” To “šolo” je proslavil Ivan Cankar in jo opisal v črtici Moje življenje. Tu, pod mostom, si je nabiral bogate in koristne učenosti, ki jih ni našel nikjer drugje. Izraz “enajsta šola pod mostom” je poznal že Valentin Vodnik. Prvi most čez Ljubljanico so zgradili šele leta 1790, drugega pa leta 1888. Most je bil litoželezen in je bil prvi tovrstni objekt na Kranjskem.


Prvotna kapela sv. Lenarta je bila zgrajena v gotskem slogu in je prvič omenjena leta 1444. Okrog nje je bilo tudi pokopališče. Današnjo baročno podobo je dobila v 18. stoletju. Notranjost so poslikali cerkveni slikarji takratnega časa, med njimi Leopold Layer, Simon Ogrin, Lah, Koželj in Götze ter Petkovšek. Ob spodnjem zidu pokopališča so pokopani Cankarjevi starši in sestra Francka.


Cerkev Sv. Trojice je bila zgrajena okoli leta 1640 s prostovoljnimi darovi faranov. Po svojem videzu se do danes ni veliko spremenila, le gotskega je zamenjal baročni zvonik. Cerkev obkroža zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot. Zgradili so ga okoli leta 1700. V 18. stoletju je bila priljubljen cilj mnogih romarjev. Ogled notranjosti je možen za najavljene skupine.


Hiša, v kateri se je leta 1876 rodil Ivan Cankar, je bila lesena in krita s slamo. Pogorela je leta 1879. Odtlej so morali Cankarjevi gostovati po raznih opuščenih hlevih in hišah po vsej Vrhniki. Hišo so prevzeli novi lastniki in ji leta 1880 dali takšno podobo, kot jo ima danes.


Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo. V njej je pohištvo in druga oprema s preloma stoletja, s čimer želimo prikazati utrip vsakdana pri Cankarjevih. Spominska hiša je razglašena za kulturni spomenik.


Enonadstropna stavba ima nad portalom vklesano letnico 1554. Njeno pročelje krasita dva pomola, dvorišče pa odprte arkade. V sklopu sodnije so bili tu nekoč tudi sodni zapori, v katerih je bil zaprt tudi Ivan Cankar. Stavbo so večkrat spreminjali, nazadnje leta 1990, ko so opravili tudi arheološke raziskave. Pri izkopavanju so našli novce iz 15. in 16. stoletja, keramiko in rimsko fibulo. Pri zadnjih obnovitvenih delih so prenovili tudi notranjost.


Vrhnika je postala samostojna župnija v prvi polovici 15. stoletja, kar priča sedanja cerkev Sv. Pavla, ki je že četrta na tem mestu. Stoji na kraju nekdanjega rimskega tabora. Sedanjo cerkev so zgradili leta 1851 po načrtih Josefa Schöbla. Notranjost je razdeljena na tri enako velike ladje in ima poleg glavnega še štiri stranske oltarje. V cerkvi so poslikave domačega slikarja Ogrina, Kurza Goldensteina, Wolfa, Koželja in Debenjaka.


Z vrha hriba zre na mesto mogočen spomenik padlim v NOB, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Borisa Kobeta. V grobnici poleg mnogih vrhniških partizanov počivata tudi pisatelj Karel Grabeljšek-Gaber (1906 - 1985) in pesnik Ivan Rob.


Pot, ki vodi na Ulovko, nas pripelje do cerkvice Sv. Miklavža na Kurenu. Zgrajena je bila v 16. stoletju. Notranjost je poslikana s freskami. Najznamenitejši pa je njen lesen strop, ki sloni na dveh lesenih stebrih in je razdeljen na 96 kvadratov in 24 vzdolžnih polj, ki so poslikana z živalskimi, rastlinskimi in geometričnimi motivi. V cerkvi so trije leseni pozlačeni oltarji. Cerkev je nespremenjena vse od svojega nastanka in je ostala dragocen dokument slovenske sakralne umetnosti, zato je bila leta 1988 razglašena za kulturni spomenik.


Portali


Temno sivi kamen iz Kuclerjevega kamnoloma na Lesnem Brdu, je bil dragocen material za izdelavo bogatih in slikovito obdelanih portalov. Krašenje podbojev je bilo najbolj razširjeno v 18. in 19. stoletju. Najdemo jih na Vrhniki in v njeni širši okolici vse tja do Žužemberka. Okrasni motivi so zelo pestri: od enostavnih geometričnih likov do prefinjeno oblikovanih rastlinskih podob. Portal je prav gotovo eden najbolj poudarjenih členov fasade, ki nosijo še danes velik simbolni pomen. Z znaki nad vrati so ljudje že od nekdaj opisovali, kdo prebiva v stavbi in kaj počne.







Bistra


Pogled v preteklost

Že v rimski dobi so ljudje poznali izvire rečice Bistre, ob njej pa majhno naselbino. Povezana je bila z Vrhniko (Nauportus) in Ljubljano (Emona). V pozni antiki je pot z Vrhnike vodila skozi Bistro v Borovnico in Podpeč, o čemer še danes pričajo v Bistri ohranjeni rimski kamni. Okoli leta 1920 je koroški vojvoda Bernard Spanheimski poklical na Kranjsko prve kartuzijanske menihe. Najprej so se naselili v Borovnici in od tam nadzirali graditev samostana, ki je začel rasti v Bistri. Bernardov sin Ulrich Spanheimski je mladi kartuzijanski ustanovi z darilno listino leta 1260 zagotovil obstoj. Skozi stoletja jo je prizadelo več nesreč, vendar je delovala vse do leta 1782, ko je Jožef II. razpustil kartuzijo.
Vse premoženje je prešlo v roke verskega sklada. Leta 1826 pa je poslopje in okoliško posest kupil trgovec in tovarnar Franc Galle in jo s prezidavo delno spremenil v graščino. Ob koncu druge svetovne vojne je graščina z zemljiško posestjo postala splošno ljudsko premoženje. Leta 1951 pa je grad s parkom, staro žago venecijanko in manjšim delom gozda prevzel Tehniški muzej Slovenije.


Muzej danes

V osrednji zbirki Tehniškega muzeja v Bistri si lahko obiskovalci ogledajo gozdarsko, lesarsko, lovsko, ribiško, tekstilno, kmetijsko, prometno in elektrostrojno zbirko. Muzej za obiskovalce različnih starosti pripravlja programe, ki popestrijo obisk in ki jim celotni kompleks predstavijo kot tehniško, kulturnozgodovinsko in naravno znamenitost. Program vsebuje predavanja iz različnih področij dejavnosti muzeja, demonstracije in eksperimente, delavnice s področja lesarstva, tkanja in slikanja tekstila, reševanje delovnih listov s področja tehnike, energije in umetnosti, s pomočjo muzeja pa se obiskovalci podajo na raziskovalne izlete po Barju ali po gozdnih poteh. Okolje muzeja je zelo primerno za umetniško fotografijo ali slikanje v različnih tehnikah. Predvsem mladi obiskovalci imajo možnost raziskovanja na področju voda, mikroorganizmov, botanike in umetnostne zgodovine. Šole lahko organizirajo v muzeju ali na širšem področju Bistre, naravoslovni, športni ali kulturni dan.


Kašče


Kašče predstavljajo le del nekdaj bogate arhitekturne dediščine širšega okoliša Vrhnike, ki se je ohranila do danes. Kašča je bila prostor, ki je služil za shranjevanje živil, predvsem žita. Največkrat je to samostojna stavba ali prostor v stanovanjski hiši. Domnevamo, da so bile prve kašče lesene, kasneje zidane. Kašča je bila za kmeta pomembnejša celo od kozolca, zato je bila skrbno oblikovana. Bila je “srce” kmečkega doma in je označevala socialni položaj lastnika. Kašče na vrhniškem so zvečina samostojne, zidane stavbe v nadstropju, do katerega so vodile kamnite ali lesene stopnice. Pogosto imajo zidane arkade, ki so jih v naše kraje prinesli furlanski mojstri. Okna so navadno majhna, strehe so krite z opeko. Zgornji prostor je služil za shranjevanje žita, kletni prostor pa za spravljanje poljskih pridelkov. Tla v kašči so bila navadno iz steptane zemlje. V vrhniški okolici je znanih 17 kašč. Najstarejša je Jelovčanova kašča, ki nosi letnico 1808. Danes kašče služijo svojemu namenu le še tam, kjer se je ohranilo kmečko gospodarstvo. Zob časa počasi uničuje kašče, s tem pa tudi dokaz visoke kulture in socialne ravni kmeta v prejšnjem stoletju.


Miklčeva kašča v Verdu

Grajena je bila v baročnem stilu in je bila v prvotni posesti bistriškega samostana. Leta 1981 so jo obnovili in jo v spomin na slikarja Jožefa Petkovška poimenovali v galerijo Kašča. V njej je na ogled stalna razstava fotografij Petkovškovih likovnih del in občasne razstave del sedanjih likovnih umetnikov.


KONTAKT

Telefon:
755-54-10

Fax:
750-51-58

URADNE URE

Ponedeljek
8.00 - 12.00
13.00 - 15.00

Sreda
8.00 - 12.00
13.00 - 17.00

Petek
8.00 - 13.00