Naravna dediščina

Najpomembnejši izgled naravni in kulturni oblikovitosti površja so dali trije različni geološko zgradbeni in reliefni elementi, ki se stikajo prav tu v vrhniškem kotu:

1. Dinarsko gorstvo - kraški predel
2. Predalpsko gorstvo - zaplaninskorovtarski predel
3. Barje kot najjužnejši del Ljubljanske kotline


Na apnencih južno od Vrhnike prevladuje zakrasel planotast svet, ves porasel z gozdom in površinsko tekočimi vodami, neugoden za agrarno izkoriščanje in zato tudi neposeljen. Na južnem barjanskem robu se najvišje povzpne Ljubljanski vrh (813 m), ki se dviga skoraj neposredno nad izvirom Ljubljanice.


Proti vzhodu se širi Pokojiška planota (700 - 800 m), ki se na vzhodu strmo spušča proti barju, proti zahodu pa postopoma prehaja v notranjsko podolje z najnižjo Logaško planoto. V neposrednem zaledju kraških izvirov Ljubljanice so nastale številne udorne vrtače kot so Meletova dolina, Grogarjev dol, Babji dol in tudi Pavkarjeva dolina, v kateri je prostora za celo kmetijo. Grogarjev dol se po velikih nalivih v nekaj urah napolni z vodo podzemnega toka Ljubljanice in se spremeni v presihajoče jezero. V njem so našli celo človeške ribice, ki jih je podtalnica vrgla na plano. Ob izvirih Ljubljanice so se izoblikovale zatrepne doline Retovja in Močilnika s strmimi ali celo prepadnimi stenami. Na vsem področju je obilo brezen in manjših kraških jam. Raziskana je Vrhniška jama, katere ogled je zaradi težkega vstopa možen le pod strokovnim vodstvom jamarjev.


Na meji alpske in dinarske zgradbene enote je vezana ozka in samo nekaj kilometrov dolga dolina Bele. Na tej meji je zasnovano tudi ugrezanje Ljubljanskega barja. Nanjo je vezan termalni vrelec Furlanove toplice pri Mirkah s stalno temperaturo 20 C.


Na obrobju Ljubljanskega barja na južnem pobočju Lesnega Brda leži več kamnolomov črnega apnenca, ki so ga približno 150 let uporabljali kot gradbeni material, imenovan “črni marmor” (Plečnik, črni portali na Vrhniki, črni kralj v Šentjakobski cerkvi). V lapornih plasteh si je moč ogledati okoli 25 vrst okamenin, predvsem školjk. Del kamnoloma je geološka znamenitost, ki zaradi geoloških in fosilnih posebnosti sodi med bisere slovenske naravne dediščine in je zato razglašen za naravni spomenik.



Tretji pokrajinski element je Ljubljansko barje z osamelci. Domačini ga imenujejo mah ali marost. Nastalo je s postopnim ugrezanjem ob prelomih, ki so ga zalivale vode. Pri arheoloških izkopaninah so razkrili 19 kolišč, na katerih je po lesenih mostiščih in kočah na koleh živelo mostiščarsko prebivalstvo. Naselili so le obrobne, bolj sušne predele in posamezne osamelce - gorice, ki kot otoki mole 20 do 30 m nad močvirno ravnino Sinje Gorice, Blatne Brezovice in Bevk. V ilovici pod kolišči so našli po izdelavi in okrasu sila preprosto keramično posodje. Današnja barjanska ravan leži v nadmorski višini 290 m. Zaradi prometa so barje ponekod najbrž osušili že Rimljani, o čemer pričajo najdbe rimskih cest na šotni plasti. Regulirali so večje reke in prav gotovo tudi Ljubljanico. Po rimski dobi se je Barjanska kotlina znova zamočvirila. Ponovna osušitvena dela so se pričela sredi 18. stoletja in trajajo še danes. Po izsušitvi je dobilo Barje drugačno podobo. Ne le da se je nastajanje šote in barja nehalo, tudi šotno plast so polagoma odstranili, bodisi požgali ali pa rezali in sušili za kurjavo ali pa je gnila ob stiku z zrakom. Danes imamo na Barju samo še pičle ostanke šote. Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda ter bi se v njej tvorila šota, skorajda ni. Eden redkih ostankov v vsej južni Evropi je visoko barje na Kostanjevici pri Bevkah, imenovano Mali plac, ki meri komaj dva hektarja. Razglašen je za naravni rezervat. Na Jurčevem šotišču (naravni spomenik) najdemo še redke primerke barjanskih rastlin (rosika, barjanska vijolica in močvirska kukavica), skoraj iztrebljena pa je že močvirska želva, ki je nekoč bila vsakdanji okras barjanskih travnikov.

Posnet je bil tudi dokumentarni film o Malem blatcu, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Avtor filma je mag. Ljubo Mohorič, kamera in montaža Simon Kržič, Agencija SK NET.


Izvire Ljubljanice lahko delimo na tri večje skupine: Retovje, Močilnik, Bistra. Poleg teh je še veliko izvirov, studencev in zvirkov. Najznamenitejši med njimi je Lintvern izvir potoka Bele, pomembni pa so še izviri Hribskega potoka in Ljubije.



























1. Retovje


Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca in je nastala s postopnim podiranjem nad nekdanjimi vodnimi jamami. V njej so močni izviri Velike Ljubljanice, ki se po 1000 m združi v Malo Ljubljanico, ki izvira v močilniški skupini izvirov. Izviri v Retovju so: Pod skalo, Pod orehom, Malo okence in Veliko okence.


2. Močilnik

V izraziti zatrepni dolini v južnem obrobju Vrhnike so razporejeni izviri Malega in Velikega Močilnika, ki napajajo Malo Ljubljanico.


3. Bistra

Podobno kot pri Mali in Veliki Ljubljanici ter Ljubiji ima tudi podzemeljski tok v Bistri deltasto ustje. Izviri so namreč razporejeni na razdalji dobrega kilometra. K temu očitno prispevajo hidrogeološke razmere v kraškem zaledju kot tudi barjanske naplavine, ki zajezujejo iztekanje iz podzemlja. Izviri v Bistri se nahajajo neposredno ob vznožju strme in tektonsko zasnovane kraške rebri nekako med Vrhniko in Borovnico. Izviri Bistre tvorijo tri povirne krake, ki se združijo v eno strugo Bistre šele po 350 m. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi bistriškega samostana. Izviri v Bistri so: Grajski izvir, Zupanov izvir, Galetov izvir, Pasji in Ribčev studenec. "Če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe. Če se je dotakneš, teče, sicer ne. Voda se imenuje Bela", opisuje Janez Vajkart Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske in še dodaja, da voda teče le enkrat ponoči (okoli polnoči) in enkrat podnevi (okoli devete ure). Dolina Bele nas pripelje v Star maln. Še v začetku tega stoletja je tam stal mlin, po katerem je kraj dobil ime Star maln, ki je že od nekdaj priljubljena izletniška točka Vrhničanov.

Ob njem je koča Turističnega društva Blagajana, ki je, razen ponedeljka, odprta vsak dan v času sezone. V grapi 100 m nad dolino zagleda luč tipičen kraški izvir ali zaganjalka. Domačini mu pravijo Lintvern . Tik pred izlivom v Belo, je izvir zajezen. Jez je urejen kot kopališče, ki privablja nedeljske obiskovalce od blizu in daleč.


Sedanji stolp na Planini nad Staro Vrhniko je že četrti v zadnjih osemdesetih letih. Prvi improvizirani razgledni stolp, višine 3 - 4 metre je zgradila skupina vrhniških navdušencev leta 1930. Tri leta kasneje je takratno Olepševalno društvo trga Vrhnika kupilo na Planini nad Vrhniko zemljišče v izmeri 1500 m2 za gradnjo novega razglednega stolpa in planinske koče. Nov 16 metrski stolp so odprli v nedeljo 23. septembra 1934, pet let kasneje pa so svojemu namenu svečano predali še gorsko kočo, veliko 3x4 metre. Med drugo svetovno vojno (1942) so Italijani razjarjeni, ker je nekdo na stolp izobesil slovensko zastavo, njegovo konstrukcijo prekucnili v dolino in podrli kočo. Na nov stolp je bilo potrebno počakati do 22. maja 1955, ko se je s prerezom svečanega traku nad Vrhniko zašopiril kar 21 metrski stolp. Leta 2005 pa je na pobudo Planinskega društva Vrhnika sešel gradbeni odbor za gradnjo nadomestnega stolpa.  Pričel se je lov na zbiranje sredstev, na prve vidne rezultate gradnje novega stolpa pa je bilo potrebno počakati do konca januarja 2008, ko so podrli stari stolp. V začetku februarja so sledila zemeljskega dela in betoniranje temeljev, tretjega aprila pa so na vrh konstrukcije novega stolpa pritrdili smrečico. Uporabno dovoljenje za novega korenjaka je vrhniška upravna enota izdala 25. 4. 2008.


KONTAKT

Telefon:
755-54-10

Fax:
750-51-58

URADNE URE

Ponedeljek
8.00 - 12.00
13.00 - 15.00

Sreda
8.00 - 12.00
13.00 - 17.00

Petek
8.00 - 13.00