Ivan Malavašič

1927 – 2019

Ivan Malavašič se je rodil 30. septembra 1927 na obrobju podlipske doline v Rovtah. Šolo je obiskoval v Podlipi in se leta 1950 poročil ter si ustvaril dom in družino. Zaposlen je bil v Industrija usnja Vrhnika in prav kmalu pričel pisati in objavljati kratke zgodbe in črtice v glasilu Usnjar, kasneje tudi v Kmečkem glasu, Ognjišču in Družini. Po upokojitvi je pričel s pisanjem daljših besedil, povesti in romanov. V delih običajno opisuje preprostega dobrosrčnega podeželskega človeka, ki se bojuje za svoj košček kruha. Slovenskemu bralcu je poznan tudi kot izrazito hudomušen in duhovit pisatelj.

Že od mladih let se je posvečal slikarstvu. Njegove upodobitve izražene v oljnih barvah, pogosto prikazujejo podobe domačega kraja, tihožitja, uveljavil pa se je tudi kot portretist. Naslikal je več naslovnic za svoja knjižna dela. Slike je na ogled postavil na več skupinskih in samostojnih razstavah.

Mnoge od njih krasijo stene vrhniških domov in ustanov, pot pa so našle tudi po vsej Sloveniji in izven njenih meja, celo v Ameriki in Avstraliji.

Napisal je mnogo pesmi, ki so izšle v več pesmaricah. Nekatere so uglasbili znani narodno-zabavni ansambli in so celo ponarodele. Poleg pisanja in slikanja mu je v veliko veselje pritrkavanje. Melodije zvonov so mu na obraz vedno izvabile zadovoljstvo. Znanje pritrkavanja je širil med mladimi in za to umetniško zvrst napisal celo priročnik. Preizkusil se je tudi kot pisec iger, sodeloval v dramskih skupinah in pevskih zborih.

Njegova literarna dediščina je obilna. Napisal je okrog 120 romanov in povesti, okrog 130 črtic in več kot 1800 pesmi. V času svojega ustvarjanja je prejel številna priznanja.

Ivan Malavašič je bil od leta 1998 član Društva slovenskih pisateljev in mladinski pisatelj. Zaradi bogatega in raznolikega ustvarjanja je že dolga leta užival sloves vsestranskega slovenskega umetnika. Zaradi bogate literarne dediščine bo za vedno vpisan v zgodovino uspešnih slovenskih piscev povesti in romanov, ki so s svojim delom ne le razvedrili bralca, pač pa prispevali k ohranjanju ljudskih izročil.