Peter Habič

1961 se je zaposlil kot kustos pri Zemljepisnem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani, 1962 je bil izvoljen za asistenta na Institutu za raziskovanje krasa Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Postojni, 1965 za znanstvenega sodelavca in 1975 za znanstvenega svetnika. V letih 1964 do 1974 je bil pomočnik upravnika in od 1976 do 1987 upravnik Instituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. V letih od 1993 do 1996 je bil direktor podjetja Postojnska jama v Postojni.

Vodil je temeljno raziskovanje krasa v programu  Znanstveno  raziskovalnega centra (ZRC SAZU), še posebej izdelavo osnovne speleološke karte Slovenije ter speleohidrološke in geografske raziskave krasa na Notranjskem, Primorskem in Dolenjskem. S predavanji in referati je sodeloval na številnih domačih in mednarodnih speleoloških, hidroloških in geografskih kongresih in zborovanjih, kjer je poročal o svojem raziskovalnem delu. Sodeloval je pri organizaciji 4. mednarodnega speleološkega kongresa in 3. mednarodnega simpozija o sledenju podzemeljskih voda. Bilje stalni član ustreznega mednarodnega odbora in v okviru le-tega sodeloval pri raziskavah v Švici in Grčiji. 1985 je organiziral jugoslovanski simpozij o kraškem površju, 1987 pa 14. zborovanje slovenskih geografov na Notranjskem.

V študijske namene je obiskoval kras na Poljskem, Češkem, Madžarskem, v Avstriji, Romuniji, Italiji, Španiji, Angliji, Franciji, Nemčiji, Švici, Grčiji, ZDA in na Kitajskem.

Od leta 1973 je bil član sveta za varstvo okolja in urejanje prostora pri Predsedstvu SAZU, od 1978 do 1980 je bil član republiškega komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja. V jamarskih organizacijah je sodeloval od 1948, v Geografskem  društvu Slovenije pa od 1958. Bil je štiri leta podpredsednik Geografskih društev Slovenije, od 1985 dalje je bil član komisije za fizično geografijo in od 1987 predsednik  podkomisije za geomorforlogijo Zveze geografskih društev Jugoslavije.

Pedagoško in poljudnoznanstveno dejavnost označujejo številna predavanja o krasu za nižjo, srednjo in višjo stopnjo, občasna predavanja za študente na dodiplomskem in podiplomskem študiju na univerzi in mentorstvo mladih raziskovalcev na Institutu ZRC SAZU in na univerzah v Ljubljani, Sarajevu, Zagrebu in Beogradu.

Kot študentje dvakrat (1957 in 1958) prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, 1966 je bil odlikovan z zlato značko Jamarske zveze Slovenije, 1984 je postal častni član Speleološke zveze Jugoslavije, 1988 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem.

Ko se je že v študentskih letih pridružil jamarjem, je pričel odkrivati skrivnosti podzemeljske Ljubljanice pod vodstvom Ivana Michlerja in Pavla Kunaverja. Lotil se je preiskovanja brezen in jam med Logatcem in Vrhniko, da bi odkril podzemeljske dotoke proti izvirom Ljubljanice (Lenarščica Kašelevec, okolica Štampetovega mostu, Križna jama, Logarček, Gradišnica, Zelške jame), sodeloval pa je tudi pri drugih raziskavah zelo pomembnih v slovenskem merilu (Podpeške jame, Šimnove jame, Pugljevo brezno in Triglavsko brezno).

S strokovnimi nasveti in študijami je pomagal pri reševanju praktičnih problemov izkoriščanja in varstva kraških voda, pri gradnjah na krasu  in pri zaščiti  kraških  jam. Ko so se 1967 začele priprave za gradnjo avtoceste Vrhnika-Postojna, je Institut za raziskovanje krasa, katerega predstojnik je bil Peter Habič, dobil nalogo, da predhodno razišče to področje in pozneje med samo gradnjo spremlja dogajanja na njem (odpiranje novih jam, brezen, grezi, odkopavanje vrtač, itd.). To je bilo pomembno dogajanje tako za institut, kot tudi za celotno slovensko speleologijo.

Posebno pomemben in odmeven je Habičev prispevek k hidrologiji krasa. Kot inštitutski sodelavec se je že zgodaj začel ukvarjati s hidrološkimi raziskavami na krasu. Ukvarjal se je predvsem z raziskavami za oskrbo z vodo Postojne, Vrhnike, Črnega vrba, Goriške, Posočja in Bele krajine. V zvezi z odvajanjem odplak, z onesnaževanjem in varovanjem vodnih virov je preučeval okolico industrijske cone Godovič,  Cerkniško  polje in Košansko dolino. Z regionalnega vidika je posebej podrobno preučeval hidrološke razmere v porečju Ljubljanice, predvsem na Cerkniškem polju. To najlepše prikazuje metodologija sledenja podzemeljskih voda, ko je v zgodnjih sedemdesetih letih postal vodja velikega mednarodnega projekta raziskav za pripravo 3. mednarodnega simpozija o sledenju voda v zaledju  izvirov Ljubljanice. V tem okviru je bil opravljen  do tedaj največji kombinirani sledilni poizkus v Sloveniji, katerega rezultat so bila številna nova spoznanja o kraški hidrologiji med Cerkniškim jezerom in Ljubljanskim  barjem, objavljena v samostojni knjigi, katere urednik je bil tudi Peter Habič. Biografija prof. dr. Petra Habiča obsega preko 360 bibliografskih enot.

V letu 1998 je organiziral posvet o zahodnem delu Barja, ki je potekal pod pokroviteljstvom Občine Vrhnika, Zveze kulturnih organizacij in Muzejskega društva Vrhnika. Na tem posvetu so obravnavali prostorsko in razvojno problematiko, kmetijstvo in njegov ekonomski položaj, vzdrževanje vodnih in poljskih poti, gozdarstvo in druge dejavnosti, ki so bistvenega pomena za življenje, delo in razvoj tega dela naše domovine.

Istega leta je tudi izdelal študijo o vrtačah v vrhniški občini, kjer je podal splošno vedenje o naravi vrtač in njihovem kmetijskem in urbanem pomenu,  oblikoval  načela za varovanje in urejanje vrtač v območju naselij. Razdelil jih je v štiri skupine glede na varovanje, pomen in namen. Sestavni  del študije je karta pregledanih in oštevilčenih vrtač.

Bil je urednik in sourednik najrazličnejših publikacij,  vodnikov  po strokovnih ekskurzijah, lokalnih monografij, zbornikov strokovnih srečanj in turističnih publikacij. Posebej pomembno je njegovo sodelovanje pri zborniku »Acta Carsologica – Krasoslovni zbornik«, kjer je bil od leta 1974 član uredniškega odbora, od 1983 do 1987 sourednik in 1988-1992 urednik, kot avtor prispevkov pa je pri zborniku sodeloval 35 let.

Prof. dr. Peter Habič je bil tudi pobudnik ustanovitve Muzejskega društva Vrhnika in njegovega glasila »Vrhniški razgledi«, dolgoletni predsednik društva in njegov duhovni vodja.