Kontaktna številka Kontaktni email

Naravna dediščina

Najpomembnejši izgled naravni in kulturni oblikovitosti površja so dali trije različni geološko zgradbeni in reliefni elementi, ki se stikajo prav tu v vrhniškem kotu:

  1. Dinarsko gorstvo – kraški predel
  2. Predalpsko gorstvo – zaplaninskorovtarski predel
  3. Barje kot najjužnejši del Ljubljanske kotline

Na apnencih južno od Vrhnike prevladuje zakrasel planotast svet, ves porasel z gozdom in površinsko tekočimi vodami, neugoden za agrarno izkoriščanje in zato tudi neposeljen. Na južnem barjanskem robu se najvišje povzpne Ljubljanski vrh (813 m), ki se dviga skoraj neposredno nad izvirom Ljubljanice.

Proti vzhodu se širi Pokojiška planota (700 – 800 m), ki se na vzhodu strmo spušča proti barju, proti zahodu pa postopoma prehaja v notranjsko podolje z najnižjo Logaško planoto. V neposrednem zaledju kraških izvirov Ljubljanice so nastale številne udorne vrtače kot so Meletova dolina, Grogarjev dol, Babji dol in tudi Pavkarjeva dolina, v kateri je prostora za celo kmetijo. Grogarjev dol se po velikih nalivih v nekaj urah napolni z vodo podzemnega toka Ljubljanice in se spremeni v presihajoče jezero. V njem so našli celo človeške ribice, ki jih je podtalnica vrgla na plano. Ob izvirih Ljubljanice so se izoblikovale zatrepne doline Retovja in Močilnika s strmimi ali celo prepadnimi stenami. Na vsem področju je obilo brezen in manjših kraških jam. Raziskana je Vrhniška jama, katere ogled je zaradi težkega vstopa možen le pod strokovnim vodstvom jamarjev.

Na meji alpske in dinarske zgradbene enote je vezana ozka in samo nekaj kilometrov dolga dolina Bele. Na tej meji je zasnovano tudi ugrezanje Ljubljanskega barja. Nanjo je vezan termalni vrelec Furlanove toplice pri Mirkah s stalno temperaturo 20 C.

Na obrobju Ljubljanskega barja na južnem pobočju Lesnega Brda leži več kamnolomov črnega apnenca, ki so ga približno 150 let uporabljali kot gradbeni material, imenovan “črni marmor” (Plečnik, črni portali na Vrhniki, črni kralj v Šentjakobski cerkvi). V lapornih plasteh si je moč ogledati okoli 25 vrst okamenin, predvsem školjk. Del kamnoloma je geološka znamenitost, ki zaradi geoloških in fosilnih posebnosti sodi med bisere slovenske naravne dediščine in je zato razglašen za naravni spomenik.

Tretji pokrajinski element je Ljubljansko barje z osamelci. Domačini ga imenujejo mah ali marost. Nastalo je s postopnim ugrezanjem ob prelomih, ki so ga zalivale vode. Pri arheoloških izkopaninah so razkrili 19 kolišč, na katerih je po lesenih mostiščih in kočah na koleh živelo mostiščarsko prebivalstvo. Naselili so le obrobne, bolj sušne predele in posamezne osamelce – gorice, ki kot otoki mole 20 do 30 m nad močvirno ravnino Sinje Gorice, Blatne Brezovice in Bevk. V ilovici pod kolišči so našli po izdelavi in okrasu sila preprosto keramično posodje. Današnja barjanska ravan leži v nadmorski višini 290 m. Zaradi prometa so barje ponekod najbrž osušili že Rimljani, o čemer pričajo najdbe rimskih cest na šotni plasti. Regulirali so večje reke in prav gotovo tudi Ljubljanico. Po rimski dobi se je Barjanska kotlina znova zamočvirila. Ponovna osušitvena dela so se pričela sredi 18. stoletja in trajajo še danes. Po izsušitvi je dobilo Barje drugačno podobo. Ne le da se je nastajanje šote in barja nehalo, tudi šotno plast so polagoma odstranili, bodisi požgali ali pa rezali in sušili za kurjavo ali pa je gnila ob stiku z zrakom. Danes imamo na Barju samo še pičle ostanke šote. Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda ter bi se v njej tvorila šota, skorajda ni. Eden redkih ostankov v vsej južni Evropi je visoko barje na Kostanjevici pri Bevkah, imenovano Mali plac, ki meri komaj dva hektarja. Razglašen je za naravni rezervat. Na Jurčevem šotišču (naravni spomenik) najdemo še redke primerke barjanskih rastlin (rosika, barjanska vijolica in močvirska kukavica), skoraj iztrebljena pa je že močvirska želva, ki je nekoč bila vsakdanji okras barjanskih travnikov.

Izvire Ljubljanice lahko delimo na tri večje skupine: Retovje, Močilnik, Bistra. Poleg teh je še veliko izvirov, studencev in zvirkov. Najznamenitejši med njimi je Lintvern izvir potoka Bele, pomembni pa so še izviri Hribskega potoka in Ljubije.

  1. MOČILNIK

V Močilniku, izraziti zatrepni dolini, se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Pod visokimi prepadnimi stenami (40 m), imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Nad mostičkom čez izvir v kotu doline je v skalo vtisnjena Jazonova pest. Po legendi naj bi se tu končala plovba grških junakov – Jazona in argonavtov po Ljubljanici. Tu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju.

  1. RETOVJE

Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca in je nastala s postopnim udiranjem stropa nad nekdanjimi jamami. Tu izvira Velika Ljubljanica, ki se sredi Verda združi z Malo Ljubljanico iz Močilnika. Ob številnih izvirih (Pod skalco, Pod orehom, Malo okence, Veliko okence …) je stalo v 19. stoletju več kot deset žag venecijank.

  1. STAR MALN IN AJDOVSKA STOPNJA NA PLANINI

Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Nekoč je stal tu mlin, na kar danes spominjata mlinsko kolo in jez. Izvir potoka Bele – Lintvern je kraški sifon pod Jelovco. Ta naravni pojav – občasne izbruhe vode, ki naj bi jo zmaj s svojimi mladiči (človeškimi ribicami) vred bruhal na dan, je opisoval že Valvazor. Kočo pri jezu upravlja Turistično društvo Blagajana Vrhnika. Tukaj so idealna mesta za piknike, posebno v poletni vročini, saj se lahko ohladimo v vodi zajezenega potoka.

Ob poti iz Starega malna proti Planini pa je skalni prag – Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je stala z eno nogo na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo.

  1. PLANINA

Na zahodnem delu Vrhnike se na obrobju Ljubljanskega barja dviguje z gozdom poraslo hribovje Planina (733 m) s planinskim zavetiščem in razglednim stolpom. Zavetišče oskrbuje Planinsko društvo Vrhnika in je priljubljena izletniška točka. Na vrhu stoji nov lesen stolp, visok 22 metrov, zgrajen leta 2008, s katerega je čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico. Planina je stičišče mnogih planinskih poti: Vrhniške planinske poti, Notranjske planinske poti, Ljubljanske mladinske poti, Vrhniške kurirske poti in Evropske pešpoti – E6.

  1. MALI PLAC

Naravni rezervat Mali plac leži na osamelcu Kostanjevica blizu vasi Bevke in je najjužnejši ostanek šotnomahovnega barja v Evropi. Na dno se je tisoče let nalagala glina, organsko blato in proti vrhu šota. Kotanja jezerca leži pet metrov nad površino barja, zato ji lahko rečemo »barje v prvem nadstropju« oziroma strokovno »visoko barje«, ki z ostalim barjem ni bilo nikoli povezano. Na Malem placu žive številne ogrožene rastline (navadna rožmarinka, srednja rosika, okroglolistna rosika, dlakava mahovnica) in živali (močvirska želva sklednica, vodni pupki, kačji pastirji, različne vrste žab, redke vrste močvirskih ptic in ujed).

  1. JURČEVO ŠOTIŠČE

Jurčevo šotišče je eno redkih območij na Ljubljanskem barju, kjer še vedno najdemo ostanek visokega barja (barje, ki je zaradi šote in šotnega mahu dvignjeno nad okoliškim terenom). Šoto, ki je nekoč prekrivala večino Barja, so v 19. in 20. stoletju intenzivno uporabljali kot kurivo.

  1. KUCLERJEV KAMNOLOM

Kamnolom na Drenovem Griču je že več kot 150 let znano bogato nahajališče fosilnih školjk. Sivi do črni apnenec z vložki skrilavega laporja je v bližnji okolici na več mestih široko razgaljen. Največ geoloških zanimivosti najdemo v kamnolomu, ki ga po nekdanjem lastniku imenujemo Kuclerjev kamnolom.

  1. KOTNIK-LENARČIČEV PARK V VERDU

Park ob Ljubljanici je na mestu treh podrtih kmetij pred svojo domačijo v 19. stoletju uredila in zasadila družina Kotnik. Med številnimi eksotičnimi drevesi je bil leta 1883 prenesen z Japonske tudi ginko, ki sodi med danes najstarejše v Evropi. Opečno obzidje parka in kapelica sv. Florjana sta danes porušena, od leta 1958 pa je tu spomenik padlim v NOB. Na prizmatičnem stebru so na granitnih ploščah vklesana imena žrtev, na vrhu pa stoji bronast kip  Borisa Kalina.

  1. RIBNIKI  OPEKARNA

 

Pet ribnikov ob Ljubljanici je nastalo po opustitvi glinokopov nekdanje opekarne. Tu žive številne vrste ptic, rib, pa tudi redke školjke, raki in želve sklednice. Za ribnike skrbi Ribiška družina Vrhnika. V strugi Ljubljanice (na bregu Verda) so med arheološkimi izkopavanji leta 2009 našli tudi leseno ost sulice iz tise iz starejše kamene dobe (38.000 do 45 000 let). Po doslej znanih podatkih gre za prvo tovrstno najdbo na svetu.